Nekaj misli o knjigi
Ali lahko najdemo besedo, s katero bi označili pesniški jezik tega paradoksnega, večsmernega, preobraženega erosa? Recimo mu nežnost. Besede pesnice se ob vsej svoji discipliniranosti lomijo kot želja, zadržane so in sramežljive, a vendar ob branju slutimo, da ta previdnost v dotikanju stvari in shranjevanju izkustev ni določena le z njeno osrednjo témo, krhkostjo (katere že?) ljubezni, ampak da na najglobljih točkah prodira do izmikajoče se skrivnosti, ki od jezika terja reflektirano zapognitev po sebi.
— Gorazd Kocijančič, iz spremne besede h knjigi
To je poezija, ki se rojeva iz samomotrenja, občutljivega pesniškega prisluškovanja navznoter, kjer se je nastanila ptica – eden osrednjih motivov zbirke in tradicionalna nosilka teme pesniškega vzgiba in vzgona, hrepenečega spletanja vezi z nebom. /…/ Naj poudarimo, da je Za pol neba prvenec, vreden zrelega in povsem profiliranega pesnika. Pred nami je tako rekoč brez izjem zbirka izjemnih pesmi, ki nas s svojo magmatično zgoščenostjo znajo skriti ‘med rebra / preprostih, izbrušenih besed’.
Gre za popolno ustvarjalno razgaljanje /…/, ki je značilno le za vrhunska literarna besedila. To je, ko je ustvarjalčeva osebnost povsem poravnana z literarnim besedilom. Ustvarjalec nima česa skrivati pred papirjem, papir nima česa pred ustvarjalcem. Drug z drugim sta popolnoma iskrena in se gledata tako, da se vidita čisto in globoko.
— David Bedrač, Večer
Medejine tožbe se ji priležejo, skoraj uležejo v dlan, in četudi bi knjiga vsebovala samo teh pet tožb in ničesar drugega, bi jo bilo vredno prebrati.
Visoka pesem je ena najlepših pesmi v tej knjigi /…/ in je nova visoka pesem v slovenski poeziji. V sleherni najtanjši žili te poezije je čutiti utripanje čutov, razuma in duha in drhtljaje roke, ki jo je pisala.
— Erika Vouk, Priporočamo za branje
Kar je pri vsem tem najbolj osupljivo, je prav to, da je tako mlado pero, kot je pero Miljane Cunta, v ustvarjanju občutka nostalgije, ki velja za kralja zrelih let, neverjetno prepričljivo. Čeprav ne želi ujeti ‘melodije / potujočega nostalgika’, se v sobe usujejo vonjave preteklega, olje na belem kruhu, pozlata avgustovske svetlobe, kletna sopara, zagorela koža.
— Gašper Jakovac, Literatura
Kakor koli že se bo cinik v ciničnem času odločil razumeti necinično poezijo, lahko prav tako necinično sklenemo, da je iskanje, kakršno poteka na straneh prvenca Miljane Cunta, podvig, ki zahteva bolj ali manj ‘verujočega’ ali vsaj zaupljivega bralca. Tistega, ki nima nič proti, če je poezija deklaracija bojevitega duha, ki pa ne bojuje bitke priložnostne melanholije, pač pa resen spopad za mesto pri drugem. Pri Drugem. /…/ Bilo pa bi škoda spregledati, da je kljub srditemu bojevanju za mesto svojega ‘Ti’ to poezija, ki dokončno zanesljivost brezna, ki ga pomeni vsak ‘drugi’, že pozna.
Miljana Cunta je v slovensko poezijo stopila s premišljenimi in z izvrstno umerjenimi verzi, kar velja pozdraviti in sprejeti z odprtostjo.
— Slavica Šavli, Primorska srečanja
Miljana Cunta izkazuje izjemno sposobnost, da ponotranji in nam ponovno predstavi impulze, ki včasih že v razponu nekaj besed razpirajo obzorja v diametralno nasprotne smeri. /…/ Učinki preobrata in vzajemnega prežemanja, ki lahko mejijo na hiperbolično ali absurdno, se kažejo tudi v potrebi po preobrazbi in spremembi – stvari pa tudi nas samih.
— Francesco Tomada, La poeisa e lo spirito