Skozi povrhnjico pesniških besed , ki opisujejo usodne in neopazno vsakdanje dogodke, srečanja in slovesa, presevajo globine bralčeve lastne, slutene in neizgovorjene zgodbe. Prepoznavna disciplina v beleženju občutenjskih in miselnih nihanj je obogatena s sugestivnimi besednimi obrati in sproščenimi, ponekod igrivimi pasažami. Besede valujejo v samosvojih ritmih, ki niso plod formalističnega poigravanja, ampak nastajajo iz vsebine, iz živega stika z življenjem.
— Brane Senegačnik, iz spremne besede h knjigi
Čeprav je poezija Miljane Cunta že od prve zbirke zavezana subtilni metaforiki, sugestivni in premišljeni gradnji podob, ki se ves čas kot po nekakšnih spiralah približujejo neupovedljivemu, a vsekakor slutljivemu, se zdi, da se z zadnjo zbirko ta poetični jezik, to gladko gibanje besed še izostruje, a tudi razblinja v mehkih sinestezijah. /…/ Razpoloženje zbirke je skorajda podobno posvečenosti časa, ko ob smrti duša zapusti telo in, kot pravijo, še nekaj časa tava med nami. Prav te trenutke, se zdi, z veliko potrpežljivostjo lovi Svetloba od zunaj.
— Diana Pungeršič, Sodobnost
Poezija se napaja pri brezčasju, zato njeno branje človeka upočasni, ga osredišči, ko ga premakne globoko vase, da začne utripati v ritmu stiha in plesati z lepoto jezika, če je pesem verodostojna. In take piše pesnica Miljana Cunta, pesmi, zdaj zbrane v njeni tretji zbirki Svetloba od zunaj. Resnične. Napojene z ljubeznijo in smrtjo, z bolečino in trpljenjem, vendar brez grozne teže, ker jih Svetloba veže.
Avtorica z najnovejšo objavljeno poezijo ne išče bližnjic, ne ponuja lažjih odgovorov in ne stavi na črno-bele obrazce, nasprotno.
— Marko Golja, 3. program Radia Slovenija, ARS
Svetloba v takšni ali drugačni pojavni obliki je prisotna malodane v vsaki pesmi, četudi na način noči. Tedaj nas drugi ne morejo videti, hkrati pa tudi ne vidimo sebe in predvsem ne vidimo pisati. “Pišem in pišem, / dokler je svetlo”, se glasijo verzi pesmi Naplavine iz cikla Zadnja bližina, ki je najbolj povnanjen. Tudi tu so verzi prečiščeni, že na meji matematičnega sklapljanja, pri čemer imamo občutek, da Miljana Cunta poeziji vrača njeno primarno.
— Gabriela Babnik, AirBeletrina
Pronicanje svetlobe, njena pot in njen značaj so tisto, kar pesnico zares privlači, v verzih poskuša ujeti načine, kako se nas svetloba dotika in kako prihaja do nas. Dokazuje, da je navdih mogoče najti povsod, pravzaprav se pri njej neopazno prelivajo vse mogoče navezave, vse od bibličnih tekstov, ki so njen najstarejši in najprepoznavnejši navdih, pa do iskanja posebnih motivov v antični mitologiji, literaturi, glasbi.
— Veronika Šoster, Literatura