Miljana Cunta

Stalnice v lirskem jeziku Miljane Cunta so slogovna jasnost, čistost in milina, skrben izbor prispodob, pretanjeno občutje presojne lepote ter prečiščena, a zato nič manj bogata lirska izreka besed. […] Za pogovore, ki so – ob osmih dvostranskih in šestintridesetih enostranskih reprodukcijah likovnih del Vladimirja Makuca – za pesnico v tej poetični knjigi dokument osebnega potovanja v prostoru in času, je bil primeren drugačen žanr. Pesniška zasnova knjige – skupaj z uvodno stranjo – temelji na dvajsetih obsežnih fragmentih, zapisanih kot kratke ali daljše zgodbe, ki koncizno grajene ena za drugo kažejo na pripovedno širino, s katero pesnica pritegne v razmislek širok nabor tém, asociiranih z Makučevimi vizualnimi podobami. Glede na vprašanje, kako tènka je meja med klasično zapisano kratko zgodbo in poetično zapisanim kratkim proznim besedilom, ni dvoma, da gre v knjigi kljub stvarnemu naslovu, ki je morda prav zaradi tega zavajajoč, za čisto poezijo.

— Tatjana Pregl Kobe, MMC 

Miljana tako zre v svoj in umetnikov notranji svet, kot bi šlo za Goro analogijo Renéja Daumala – ne goro, ki bi jo bilo treba osvojiti, temveč pot učenja (Hrastovlje), pot k preseganju lastnih mej. Gre za neevklidsko goro, simbolni most med zemljo in nebom, kjer pot predstavlja niz pomenljivih izrazov – včasih negibnih v tišini, drugič gibljivih, naključnih trenutkov našega življenja – medtem ko se pokrajine slikarjevih podob razprostirajo kot mistično potovanje. Tako nastane invokacija podob, dvajset izbranih fragmentov, drobnih likovnih in besednih tablic, pravih pesmi v prozi, kjer se z natančno izdelanimi metaforami presega meja med besedo in likovno umetnostjo. Z jasnostjo izraza in milino sloga Miljana Cunta ustvari poetični most, ki povezuje umetnost, spomin in tišino — kot dialog med dvema ustvarjalnima dušama iste pokrajine.

— Patrizia Dugaro, Soča / Isonzo