Z lahkotnostjo akvarela in vizionarsko ustvarjalnostjo, ki zna ujeti različne odmeve in razpone, te pesmi pripovedujejo/pojejo o različnih dogodkih, strahovih in trenutkih v vrtincu med sanjami in čuti, spominom in mišljenjem. /…/ V spevu tega razširjenega dne se srečajo aforizmi (za vse: »Besede so odveč v izobilju pozornosti.«) in subtilne personifikacije (»In soba zatisne oči…«); potovanje pa spremljajo črno-bele fotografije Dušana Šarotarja, ki dopolnjujejo in širijo čutno pot pisanja.
— Enrico Grandesso, l’Avvenire © Vse pravice pridržane
Prozne pesmi Miljane Cunta so polne eksplozivne pesniške moči; le bežno vodijo k razumevanju konkretne vsebine, bolj vzbujajo občutek lebdenja nad verzom. /…/ Ta razdalja je lahko zahtevna, kot domneva Franz Kafka: »Prava pot vodi po vrvi, ki ni napeta visoko, temveč tesno nad tlemi. Zdi se, da je bolj namenjena temu, da se ob njo spotaknemo, kot pa temu, da bi po njej hodili.« (prevod citata: Štefan Vevar) Literatura Miljane Cunta ima nekaj piratskega, ugrabi nas in nas odnese drugam.
— Ursula Eber, Literatur und Kritik
Miljana Cunta, ki je pred štirimi leti navdušila s tenkočutnim pesniškim prvencem Za pol neba, nam v najnovejših Pesmih dneva postreže z bolj pripovednimi pesmimi v prozi. Te se počasi, vsaka zase ujeta v stisnjem prostor na belini papirja, sprehodijo od jutranje 6. ure do pozna nočne 5. ure, s čimer zarišejo en cel dan. /…/ Vizualno in pomensko močna knjiga, ki seže čez mejo ustaljenega.
— Veronika Šoster, LUD Literatura
Ta zbirka je kraljestvo besed. Do zadnje črke, do zadnje misli dodelana pesniška zbirka in v eno dopolnjena s črno-belimi fotografijami nenavadnih prizorov navadnih stvari. Prisotnost in odsotnost se neboleče prelivata. Prihajanje in odhajanje sta spravljena s seboj in z vesoljem. Metafore presunejo s čistim smislom in neka noblesa je v pesničini drži do jezika in vsebine.
Pesmi dneva so natančno zasnovana knjiga s pridihom prave mere, akseze, a tudi tišine, zaustavljenosti časa. To dosega tudi s skrbnim izborom fotografij pesnika, pisatelja in fotografa Dušana Šarotarja, ki pesemskega gradiva ne ilustrirajo, temveč besede in podobe s svojo pripovednostjo, metaforičnostjo in tenkočutnostjo prestavijo v širši razlagalni, spoznavni kontekst, ki se mu pridruži še okrepljena percepcija. Knjiga se – bolj kot se zdi na prvi pogled – vrisuje tudi kot nagovor anómiji sodobne družbe. To stori aktivno, nikakor ne protestno, tako da prek pesemskega gradiva vzpostavlja svet vrednot in tudi svetost sveta in življenja.
— Petra Korišč, 3. Program Radia Slovenija, ARS
Ravno zaradi ujetosti v telo, ki je na trenutke skoraj absolutna, pesniška zbirka Pesmi dneva govori z zemeljskim glasom. Angeli, ki jih zagledamo na primer v eni lepših pesmi 20:00, letijo nizko nad zemljo. Tega ne storijo zaradi iskanja gotovosti, temveč v iskanju skrivnostnosti.
S svojim prefinjenim slogom, ki je vedno v središču dogajanja, Miljana Cunta popelje bralca v neposredno doživetje prav posebnega dne, v srečanje z dialogom [med otrokom in staro gospo], v udeleženost pri dragocenih in nežnih trenutkih, kot na primer v besedah: »Pazi, otrok, da ne pohodiš nemoči! Ko boš nosil ljudem našite koščke jutra, se bo nekaj v tebi prav tako želelo vrniti v večer.« /…/ S svojo pisavo tako raziskuje možnosti človeškega čutenja, je priča in dokument vsakršne možne bližine.
Ko utrujenost preostanek dneva spremeni v vrtinec, se med staro gospo in deklico ukorenini telesna nežnost objema in zaščite, ki omogoča, da se »katedrale teles izpraznijo« in pomirijo, medtem ko »vse odvečno je zalučano v noč«; takrat lahko deklica – ki, tako se zdi, govori tako v sedanjosti kot v preteklosti – reče: »Tudi midve sva srečni. Niti jaz ne ti«, pač pa »midve«, ki si deliva stično točko med življenjem, ki se vzpenja proti vrhuncu, in tistim, ki neizogibno drsi navzdol, in jo spreminjava v naklonjenost, ki bo pustila sled v knjigi, ki »se je pustila napisati, a ne iz nečimrnosti, pač pa iz prevzetosti« in ki ji je uspelo zoperstaviti se toku časa.
— Francesco Tomada, iz spremne besede k italijanskemu prevodu
Pesmi dneva je zbirka, v kateri smo priča minevanju ter izjemno pozornemu dojemanju prostora, tako fizičnega kot mentalnega. Avtorica nas s pesmimi navda s prav posebnim občutenjem in zavedanjem do detajlov, ki naj ne spolzijo mimo nas.
— Tonja Jelen, Airbeletrina