Za pol neba

Posedali smo kot ptiči
na najvišjih vrhovih
sosedove češnje in svetloba
je lila po dlaneh in čez,
po vejah in deblu
do tal. Po pobočju do morja
so žvrgolele sestradane želje
po dnevih brez ur,
ki smo jih zlagali kot dragocen nakit
okoli zagorelih vratov
in se učili, kako se senca
vedno pomika s soncem.
Nismo zaklepali vrat hiš
iz vonja borovcev.
Vsak je imel svoj ključ,
ki je odklepal tudi morje
na ogreti površini,
da smo padali v shlajene globine
kot cirkuške opice
in se vračali vsakič za las
večji.
Ko smo zvečer opazovali posledice
igre, smo molčali,
ker nismo imeli besede
za konec,
ki prihaja vedno od daleč in je majhen,
kakor pikica na obzorju,
preden postane ladja,
velika, če pogledaš od spodaj navzgor,

za pol neba.