Pet Medejinih tožb (I)

Kazen je bila strahotna, Medeja:
svoje ude podaljšuješ skozi tisočletja,
v opomin.
Danes
dolgi črni lasje
padajo z neba ob najhujšem neurju,
voljne obline
se dvigajo iz oceana,
na pozabljenih vzporednicah zemeljske površine
otoke tvoje žalosti obiskujejo izgubljene duše.
In poučeni, da izmerijo premer izgreda.
Ostri nohti
prasknejo napeto oblo neba,
da se ob pravem času izlije
porodna tekočina,
srčna bradavica zaliva zemljo
ob suši.
Potopljena vase, Medeja, ne zaspiš več,
v vsesplošnem mirovanju prisluškuješ
kroženju zemlje in
nihanju ljubimcev.
Za tvojo dušo gre, za tvojo dušo
trgujejo mrhovinarji postave,
ki ne vedo,
da je kazen že bila,
strahotna,
ker ni bila spozaba,
da si zmogla pogled na otrokovo kri.

 

Za pol neba © Beletrina 2010