Ljubljani
Nekdo je obrusil robove tvojih hiš,
da se sveti v soncu
rezilo za bitko.
Kot prvič stopam skozte,
ko zapičiš nohte poletja za vrat,
da spolzi navzdol
sraga do koraka,
ki je stopil v izgnanstvo.
Prihajala sem k tebi skozi vsa vrata
mestnega obzidja,
a preteklost je bila tvoja.
Ob grajski žili sem odkrila
temelje v tleh
zazidane hiše, si izpraskala
zasilno prihodnost.
V ilovnati zasedi pod načeto brvjo
sem čakala,
da so se otroci utrudili igre,
da so mestne gospe zapustile tvoj trebuh
s polnimi košarami lepega,
da je sonce opravilo svoje delo na zemlji.
Ko so bili pastelni obrazi nad reko
brez ust in brez oči
in se je zahodni sij, zrešetkan od mostu,
tik nad reko zaprl vase,
sva se spogledali ljubimki,
sramujoč se pomiritve
za neki drugi čas.
Svetloba od zunaj © Mladinska knjiga 2018