9:00

Jutro se množi kakor piščeta iz kokošnjaka za hišo. Neučakana svetloba išče točko preboja – postavanje luči pred hišo ga zaobrne v slutnjo. Dan naju oblega z vseh strani, a midve sva varni pred vsiljivcem; pod prsti je hladna mreža senc. Tvidasta koketnost, bombažni mir, svileni pobliski in neutrudno dolg rez glasnih škarij, ki se znajo ustaviti na koncu poti. Gumbi v razigranem neredu in čisto tanka, komaj vidna nit – ustvarjanje je varno, ne sili ven iz sobe. Iz sebe. Vzorci tkanin valovijo po pohištvu in se pustijo prebadati, kjer najbolj boli. Sredi prostovoljne žrtve se posmehujeva lepoti, delo bo najin sprehod skozi dan. Besede so odveč v izobilju pozornosti. Gosta tišina je kot dolga, razkošna obleka, v kateri se premikam nenavadno vešče in brez strahu, da bi padla. Hodiva urno in kot ena skozi drugo, ne zapravljava časa z ovinki. Težka kredenca potresava svoje dragocenosti ob najinih mimohodih. Ko nanjo položim dlani, se še ona umiri.