20:00

Nočna omarica je polna prepovedanosti. Globoko v blagoslovljeno vodo potapljam šmrkav nos, dotikam se razstavljenega Srca. Vse skrivnosti so na dosegu roke. Sveti Angel Varuh Moj stoji ob postelji, ves lep je in vzravnan, namesto oltarnih rož je zamolklo zelena stena z ogledalom, da končno vidim hrbet – res mu rasejo peruti. Zdaj prihaja bliže, a ni vse večji, je vse manjši. Drobcen je in razigran, priseda nizko na tvoje ustnice, ki pa so vse večje in iz njih prihaja vse več glasov, sijočih kakor kamenčki pod hudournikom in žuborečih. Sveti Angel Varuh Moj že tretjič pokaže svoj mehki obraz. Zdaj sem čisto majhna tudi sama, skrijem se med gube rjuh in se hihitam. Rada bi se ga dotaknila, vzela k sebi na vzglavnik. A med nama je ozka potka od nosu do ust, večkrat grem po njej navzgor, navzdol, le čeznjo si ne upam. Ta poteza pripada tebi, a ne kot drevo, ki poglablja svojo gotovost v zemljo, pač pa kot oblak, ki ga osamljeni opazuje skozi okno, in medtem ko njegovo pozornost srka vrvež čez cesto, ga veter raznaša po nebu.