13:00

S ceste visoko v hribu v naprstniku zaliva – morje. S ceste nizko pri tleh na nepreglednih prostranstvih – morje. In gremo čisto tja, na konec hrepenenja. Sladki vonj borovcev mreži modrino, ko se skozi gosto senco premikamo proti robu sveta. Od hiše smo vzeli le najnujnejše, da nahranimo telesa; zdaj smo končno tam, kjer ni pomanjkanja. Na široko odprte oči se učijo gledati motni svet pod črto gladine, morski ježki v peti ustvarjajo ornament. Skelečo bolečino pospravi morje v globine, dih tik nad gladino je preblisk telesca, ki biva drugje. Tiho žalovanje ob sončevem odhodu in novi dan, prav isti, prav drug. Stara gospa pridržuje drobno dlan. Težek kavelj je in k sebi vleče telo, ki je spoznalo morje. Na zlizanem skalovju klecne utrujeni korak, se zamaje kakor barka nad sunkom iz globine in začutim stisk svoje dlani. V nenadejanem hipu sem močna. V nenadejanem hipu sem jaz. Živa kakor morje; strašljivo svobodno in samo nosi svoje valovanje v daljave in se onkraj, že čez horizont, obrne proti obali s prezirom zmagovalca, ki gleda svojo preteklost, kako mu neuspešno sledi.