Za pol neba
Beletrina, 2010
Ubrana tenkočutnost, prepadi dvojine in posebna zaveza tradiciji, ki ni ne opora ne utesnjujoči jopič, marveč sogovornik, sokrivec, tišinasta sestra. Seveda se izmika oznakam, kot se vsaka dobra poezija izmika senci, ki jo meče po bralcu, a vseeno: redko so pesniški prvenci zapisani s tako mero ustvarjalne zrelosti, prisluškujejo izviru z ušesom, uglasbenim po velikih modernih in klasičnih tekstih, ter se obenem ne bojijo drzne jezikovne čutnosti, kot v pričujoči knjigi Miljane Cunta Za pol neba. Zastavek teh pesmi je velik. Njemu ustrezno vprašanje, implicitno zastavljeno v njih, ni preprosto vprašanje kakšnega ali čigavega neba. Vprašanje je neprimerno bolj drzno: Kaj je z drugo, z zmeraj drugo polovico neba, ki se izmika sleherni pisavi?
Iz zapisa na zavihu
Nominacija za Veronikino in Jenkovo nagrado
Drugi o knjigi
“To je poezija, ki se rojeva iz samomotrenja, občutljivega pesniškega prisluškovanja navznoter, kjer se je nastanila ptica – eden osrednjih motivov zbirke in tradicionalna nosilka teme pesniškega vzgiba in vzgona, hrepenečega spletanja vezi z nebom. /…/ Naj poudarimo, da je Za pol neba prvenec, vreden zrelega in povsem profiliranega pesnika. Pred nami je tako rekoč brez izjem zbirka izjemnih pesmi, ki nas s svojo magmatično zgoščenostjo znajo skriti ‘med rebra / preprostih, izbrušenih besed’.”
“Visoka pesem je ena najlepših pesmi v tej knjigi /…/ in je nova visoka pesem v slovenski poeziji. V sleherni najtanjši žili te poezije je čutiti utripanje čutov, razuma in duha in drhtljaje roke, ki jo je pisala.”
— Erika Vouk, Priporočamo za branje
“Gre za popolno ustvarjalno razgaljanje /…/, ki je značilno le za vrhunska literarna besedila. To je, ko je ustvarjalčeva osebnost povsem poravnana z literarnim besedilom. Ustvarjalec nima česa skrivati pred papirjem, papir nima česa pred ustvarjalcem. Drug z drugim sta popolnoma iskrena in se gledata tako, da se vidita čisto in globoko. ‘Nekateri / gojijo tulipane / v trebuhu: / vsako jutro občudujejo barve, / čutijo, kako kaplja po pecljih sonce,’ ugotavlja pesnica, ki je s prvencem dokazala, da je pesništvo zagotovo ena njenih poti. ”
— David Bedrač, Večer
“Medejine tožbe se ji priležejo, skoraj uležejo v dlan, in četudi bi knjiga vsebovala samo teh pet tožb in ničesar drugega, bi jo bilo vredno prebrati.”
“Kar je pri vsem tem najbolj osupljivo, je prav to, da je tako mlado pero, kot je pero Miljane Cunta, v ustvarjanju občutka nostalgije, ki velja za kralja zrelih let, neverjetno prepričljivo. Čeprav ne želi ujeti ‘melodije / potujočega nostalgika’, se v sobe usujejo vonjave preteklega, olje na belem kruhu, pozlata avgustovske svetlobe, kletna sopara, zagorela koža.”
— Gašper Jakovac, Literatura
“Kakor koli že se bo cinik v ciničnem času odločil razumeti necinično poezijo, lahko prav tako necinično sklenemo, da je iskanje, kakršno poteka na straneh prvenca Miljane Cunta, podvig, ki zahteva bolj ali manj ‘verujočega’ ali vsaj zaupljivega bralca. Tistega, ki nima nič proti, če je poezija deklaracija bojevitega duha, ki pa ne bojuje bitke priložnostne melanholije, pač pa resen spopad za mesto pri drugem. Pri Drugem. /…/ Bilo pa bi škoda spregledati, da je kljub srditemu bojevanju za mesto svojega ‘Ti’ to poezija, ki dokončno zanesljivost brezna, ki ga pomeni vsak ‘drugi’, že pozna.”
“Miljana Cunta je v slovensko poezijo stopila s premišljenimi in z izvrstno umerjenimi verzi, kar velja pozdraviti in sprejeti z odprtostjo.”
— Slavica Šavli, Primorska srečanja
“Ali lahko najdemo besedo, s katero bi označili pesniški jezik tega paradoksnega, večsmernega, preobraženega erosa? Recimo mu nežnost. Besede pesnice se ob vsej svoji discipliniranosti lomijo kot želja, zadržane so in sramežljive, a vendar ob branju slutimo, da ta previdnost v dotikanju stvari in shranjevanju izkustev ni določena le z njeno osrednjo témo, krhkostjo (katere že?) ljubezni, ampak da na najglobljih točkah prodira do izmikajoče se skrivnosti, ki od jezika terja reflektirano zapognitev po sebi. V tem nežnost besede postaja nepričakovano uporniška: zoperstavlja se literarnemu zeitgeistu zadnjih desetletij, njegovim ubesedovanjem vedno ene in iste nihilistične dogme in njenih jezikovnih instalacij. Včasih je manj več, včasih je isto prav drugo.”
— Gorazd Kocijančič, iz spremne besede h knjigi
“Miljana Cunta dimostra una spiccata capacità di interiorizzare e riproporre impulsi che a volte, nell’arco di poche parole, aprono gli orizzonti in direzioni diametralmente opposte. /…/ L’effetto di capovolgimento e compenetrazione, che può sfiorare i limiti dell’iperbolico o dell’assurdo, si traduce anche in un bisogno di trasformazione e cambiamento, che è cambiamento delle cose e contemporaneamente di noi stessi.”
— Francesco Tomada, La poeisa e lo spirito
“I suoi versi sono miele e fiele, dolce e amaro, sono la rappresentazione di un bisogno primordiale che muove il nostro Io intorno alle sue stesse ragioni epistemiologiche.”
— Ugo Arioti
“L’eros in Per metà del cielo ci giunge dal cielo avvolto in un mantello di porpora, come quello cantato a fil di voce nei talami di Saffo. Piede leggero che segue, nel tetragono della danza, il tirso alzato e abbassato al suolo a ristabilire il contatto sulla linea spezzata di due orizzonti. /…/ È una poesia scritta dalle figlie per i padri, nasce dalla contraddizione: poesia corale, per voce sola.”
“Miljana ha una poesia che poggia le sue fondamenta su uno studio e una ricerca importanti, intense, e quando ne parla si sente tutto questo peso che è la certezza della sua poesia. Perchè questi versi hanno una maturità straordinaria che si nota dalla mancanza di cedimenti, di imperfezioni o di incertezze. /…/ Una poesia che per stessa ammissione di Miljana poggia su un ossimoro: deve dire l’indicibile e solo così può divenire punto di equilibrio per una società anche nel momento in cui la società non la riconosce. Con il coraggio di un silenzio che non è vuoto di parole ma loro confine, bordo.”
— Alessandro Cazian