Svetloba od zunaj
Mladinska knjiga, 2018
Skozi povrhnjico pesniških besed , ki opisujejo usodne in neopazno vsakdanje dogodke, srečanja in slovesa, presevajo globine bralčeve lastne, slutene in neizgovorjene zgodbe. Prepoznavna disciplina v beleženju občutenjskih in miselnih nihanj je obogatena s sugestivnimi besednimi obrati in sproščenimi, ponekod igrivimi pasažami. Besede valujejo v samosvojih ritmih, ki niso plod formalističnega poigravanja, ampak nastajajo iz vsebine, iz živega stika z življenjem: tam zunaj je čutiti negotovo, medlo, a gosto svetlobo. Zdi se, da jo pesnica bolj tipa, kot vidi. In z nji tudi bralec, ki počasi odkriva njeno sled, razpršeno v petih ciklih zbirke.
Iz spremne besede Braneta Senegačnika
Drugi o knjigi
“Čeprav je poezija Miljane Cunta že od prve zbirke zavezana subtilni metaforiki, sugestivni in premišljeni gradnji podob, ki se ves čas kot po nekakšnih spiralah približujejo neupovedljivemu, a vsekakor slutljivemu, se zdi, da se z zadnjo zbirko ta poetični jezik, to gladko gibanje besed še izostruje, a tudi razblinja v mehkih sinestezijah. /…/ Razpoloženje zbirke je skorajda podobno posvečenosti časa, ko ob smrti duša zapusti telo in, kot pravijo, še nekaj časa tava med nami. Prav te trenutke, se zdi, z veliko potrpežljivostjo lovi Svetloba od zunaj.”
— Diana Pungeršič, Sodobnost
“Njene pesmi so kot pranje perila do sijoče beline.”
“Svetloba v takšni ali drugačni pojavni obliki je prisotna malodane v vsaki pesmi, četudi na način noči. Tedaj nas drugi ne morejo videti, hkrati pa tudi ne vidimo sebe in predvsem ne vidimo pisati. “Pišem in pišem, / dokler je svetlo”, se glasijo verzi pesmi Naplavine iz cikla Zadnja bližina, ki je najbolj povnanjen. Tudi tu so verzi prečiščeni, že na meji matematičnega sklapljanja, pri čemer imamo občutek, da Miljana Cunta poeziji vrača njeno primarno.”
— Gabriela Babnik, AirBeletrina
“Avtorica z najnovejšo objavljeno poezijo ne išče bližnjic, ne ponuja lažjih odgovorov in ne stavi na črno-bele obrazce, nasprotno.”
— Marko Golja, 3. program Radia Slovenija, ARS
“Pronicanje svetlobe, njena pot in njen značaj so tisto, kar pesnico zares privlači, v verzih poskuša ujeti načine, kako se nas svetloba dotika in kako prihaja do nas. Dokazuje, da je navdih mogoče najti povsod, pravzaprav se pri njej neopazno prelivajo vse mogoče navezave, vse od bibličnih tekstov, ki so njen najstarejši in najprepoznavnejši navdih, pa do iskanja posebnih motivov v antični mitologiji, literaturi, glasbi /…/ Presunljiva pesem »Pokus padca« je na primer nastala ob sliki Pietra Brueghla starejšega Pokrajina z Ikarjevim padcem, v njej pa se subjekt sprašuje, kaj se pred in med padcem dogaja s telesom, hkrati pa poskuša proces ustaviti, ga zamrzniti ali pa celo preprečiti: »Kakor da, napiši, / ni bilo še padca, / zgiolj oljni madež / na razburkani gladini, / trdovratni, neutonljivi: / še.« Tu se kaže globoka vera v pisano besedo in njeno moč.”
— Veronika Šoster, Literatura