Pesmi dneva

Fotografije: Dušan Šarotar
KUD Logos, 2014

Pesmi dneva se resda sprehajajo po dolgih hodnikih hiše, izpraznjene vseh odvečnih šumov, toda dan se prevesi v svojo drugo, nežnejšo, prožnejšo, bolj razdišano polovico ob morju. ‘Telo, ki je spoznalo morje’, premore strašljivo svobodo, in horizont, ki se ‘obrne proti obali s prezirom zmagovalca’, gleda, ‘kako mu preteklost neuspešno sledi’. Naj je prepad v tej zbirki še tako brezdanji, naj je telo še tako zavezano telesnosti, samoumevnost življenja, podrast obtičane starosti ali otroštva, vedno najde pot na odprto morje.
Iz spremne besede Gabriele Babnik

 

Drugi o knjigi

“Ta zbirka je kraljestvo besed. Do zadnje črke, do zadnje misli dodelana pesniška zbirka in v eno dopolnjena s črno-belimi fotografijami nenavadnih prizorov navadnih stvari. Prisotnost in odsotnost se neboleče prelivata. Prihajanje in odhajanje sta spravljena s seboj in z vesoljem. Metafore presunejo s čistim smislom in neka noblesa je v pesničini drži do jezika in vsebine.”

— Erika Vouk, Dobre knjige

 

“Miljana Cunta, ki je pred štirimi leti navdušila s tenkočutnim pesniškim prvencem Za pol neba, nam v najnovejših Pesmih dneva postreže z bolj pripovednimi pesmimi v prozi. Te se počasi, vsaka zase ujeta v stisnjem prostor na belini papirja, sprehodijo od jutranje 6. ure do pozna nočne 5. ure, s čimer zarišejo en cel dan. /…/ Vizualno in pomensko močna knjiga, ki seže čez mejo ustaljenega.”

— Veronika Šoster, LUD Literatura

 

“Pesmi dneva so natančno zasnovana knjiga s pridihom prave mere, akseze, a tudi tišine, zaustavljenosti časa. To dosega tudi s skrbnim izborom fotografij pesnika, pisatelja in fotografa Dušana Šarotarja, ki pesemskega gradiva ne ilustrirajo, temveč besede in podobe s svojo pripovednostjo, metaforičnostjo in tenkočutnostjo prestavijo v širši razlagalni, spoznavni kontekst, ki se mu pridruži še okrepljena percepcija. Knjiga se – bolj kot se zdi na prvi pogled – vrisuje tudi kot nagovor anómiji sodobne družbe. To stori aktivno, nikakor ne protestno, tako da prek pesemskega gradiva vzpostavlja svet vrednot in tudi svetost sveta in življenja.”

— Petra Korišč, 3. Program Radia Slovenija, ARS

 

“Ravno zaradi ujetosti v telo, ki je na trenutke skoraj absolutna, pesniška zbirka Pesmi dneva govori z zemeljskim glasom. Angeli, ki jih zagledamo na primer v eni lepših pesmi 20:00, letijo nizko nad zemljo. Tega ne storijo zaradi iskanja gotovosti, temveč v iskanju skrivnostnosti.”

— Gabriela Babnik, Delo

 

“Con questa sua scrittura raffinata e sempre al centro dell’accadere, Miljana Cunta porta il lettore a vivere in prima persona una giornata speciale, ad incontrare il loro dialogo, ad essere partecipe di momenti preziosi e delicati, come nel dire ‘Attenta bimba, a non calpestare la debolezza! Quando porterai alle persone i brandelli cuciti nel mattino, qualcosa in te vorrà ritornare alla sera’ /…/ Miljana Cunta porta la scrittura a misurare le possibilità dell’umano sentire, ad essere testimone e documento di ogni possibile vicinanza.”

— Giovanni Fierro, Fare voci

 

“Si narrano/cantano qui una serie di passaggi, timori e attimi nella girandola tra sogno e sensi, memoria e riflessione, con la leggerezza dell’acquarello e una lievitante creatività visionaria, che sa cogliere richiami e grandezze differenti. /…/ Nel canto di questo giorno espanso si incontrano aforismi (per tutti: «Le parole sono inutili nella dovizia di attenzione») e sottili personificazioni («E la stanza chiude gli occhi…»); il viaggio è accompagnato dalla fotografie in bianco e nero di Dušan Šarotar, che inframmezzano ed ampliano il tragitto sensibile della scrittura.”

— Enrico Grandesso, l’Avvenire © riproduzione riservata

 

“È allora, quando la stanchezza trasforma in vortice quanto rimane del giorno, che fra vecchia e bambina mette radici una dolcezza fisica di abbraccio e protezione che permette alle cattedrali dei corpi di svuotarsi e rasserenarsi, mentre ‘tutto il superfluo viene scagliato nella notte’; è allora che questa bambina – che oggi sembra parlare contemporaneamente al presente e al passato – può dire ‘anche noi due siamo felici. Né io né tu’ quanto ‘noi’, che condividiamo la tangenza fra una vita che sta salendo verso il culmine e un’altra inevitabilmente in discesa, e lo trasformiamo in affetto destinato a lasciare testimonianza in un libro che ‘si è lasciato scrivere, non dalla vanità, piuttosto dall’incanto’ che ha resistito allo scorrere del tempo.”

— Francesco Tomada, dalla prefazione del libro