Četrta, z nagrado Prešernovega sklada nagrajena pesniška zbirka Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo pesnice, prevajalke in urednice Miljane Cunta ponuja večnivojski vpogled v človeško bivanje in s tem nerazdružljivo vezano nastajanje jezika. […] Pesmi so tiho navodilo o tem, da vsakokratno bivanje tvori lastno sredico in da enotnega načina, kako smo ljudje, pravzaprav ni. Le da vsi gremo skozi enake letne čase in se vanje iztekamo. Zato pesničina mila, plemenita spoznanja ostajajo le ena izmed možnih razodetij, ne pa stvar absolutne resnice. In razodetja sama po sebi ne prihajajo na že preizkušenem terenu – zatorej, treba je zdrsniti.
— Lara Gobec, Sodobnost
Tisto, kar zaznavamo na opisljivi površini pesmi, je le polovica celovite resnice, druga polovica je očem skrita, daje se kot slutnja in predokus globljega uvida. Ta spodnja, prikrita plat pesniške govorice Miljane Cunta bralca nevsiljivo, a tudi odločno postavlja pred temeljna bivanjska vprašanja človekovega življenja, smrti, pripadnosti, individualne identitete in osebnega iskanja smisla. […] Po moji izkušnji je med pesmimi zbirke Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo mogoče sedeti dolgo. Prepričan sem, da se bo marsikoga, ki se bo letu prepustil, želja po vračanju trajno oprijela.
Vsaka pesem je svojevrstna zgodba, ki je karseda konkretna in polna čutnih detajlov, v procesu pripovedovanja pa te stvarne stvari doživijo poetizacijo, ki jih napolni s simbolnimi pomeni, močnim čustvenim nabojem in slutnjo duhovnega smisla. Pesmi Miljane Cunta omogočajo različne interpretacije, kar priča o bogastvu njenega pesniškega jezika. Kljub očarljivo naravnemu in navidezno neposrednemu tonu pesnica v vsaki pesmi zgradi polivalentno podobo, ki se je ne da reducirati na enoznačne razlage in moralne nauke.
— Boris A. Novak, Airbeletrina
Čeprav se tudi v zbirki Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo ves čas gibljemo med nebom in zemljo, se pesmi v primerjavi z avtoričinimi prejšnjimi zbirkami zdijo bolj narativne in nekako bolj »prizemljene«, zasidrane v otipljivem oziroma čutnem svetu, čeprav je jasno, da se za ali nad tem svetom skriva še (vsaj) en svet. Pesmi so kljub temu, da tematizirajo čas, brezčasne […] Ne le zato, ker govorijo o večnih temah, temveč tudi (ali predvsem) zaradi načina, kako se velika vprašanja (in odgovori) rojevajo iz navidez »malega«. Brezčasne pa so tudi zato, ker gre za eno tistih zbirk, ki bo gotovo (dolgo) ostala v zavesti bralk in bralcev.
— Maruša Mugerli, Dobre knjige
Miljana Cunta je naslov knjige črpala iz pesmi »Benetke«: večkrat smo zašli, dokler nismo na koncu našli ulice, ki nas vodi nazaj na izhodišče, na obrobje starega mesta. A ta podoba v resnici deluje kot objektivni odraz operacije, ki jo lirski jaz izvaja v vsaki pesmi in na splošno v celotni knjigi: z raziskovanjem jezika, ki je vpisan v zgradbo pesmi, išče natančen pomen, ki ga želi izraziti in ki ga nato konkretizira v podobi kot samostojni fizični obliki.
— Julia Sarachu, iz spremne besede k španskemu prevodu k zbirki
Za pesniško zbirko Miljane Cunta, ki jo morda še bolj kot milina odlikuje ostrina, lahko rečemo, da stare kot nove teme vpenja na tisti najbolj žlahten način. Ne samo, da je prežeta z naporom iskanja, odkrivanja in da izstopa iz sebe, in celo iz časa, njeno bistvo je, da išče vezivo med notranjim in zunanjim.
— Gabriela Babnik, Airbeletrina
[Zbirka] se začne z neizbežnostjo smrti in konča z radostjo do življenja, vmes pa se med nami razpira vrhunska poezija, ki se sčasoma prepusti tokovom medprostorja in najde uteho v novem začetku naslednje generacije.
— Urban Leskovar, Literatura
Besedišče naseljujejo tudi nepesniške besede, denimo manija, somnambulen, herbarijski, turbulenca, eksponat, luneta, planer, gverilci, kar pa sploh ni moteč element, temveč daje slogu pridih sodobnosti, svežine, vraščenosti v problematičnost sodobnega časa. Ne gre za obsesijo, temveč za impresijo, bežne dotike sugestivnih, čustveno nabitih doživetij, vzgibov, za refleksijo o človeški odnosnosti in povezanosti znotraj družinske in širše skupnosti. […] Gre za močno, markantno poezijo, ki odseva premikanje, gibanje, potovanje, duhovno in fizično.
— Majda Artač Sturman, Novi glas
[Knjigo] zaznamuje nežna, dostopna, neinvazivna pisava, ki pa bralca neredko povleče v razmislek o »težkih« tematikah. […] Monolitne pesmi delujejo impresionistično, saj pesnica ustvarja pripovedni lok, v katerem je mogoče razbrati – če pojasnim na pesniški način – lovljenje pravšnjega vpadnega kota svetlobe, ki vsebino nekega prizora ali spomina ali misli postopoma razstavlja, dokler se ne razjasni nekakšno kontemplativno jedro pesmi.
— Luka Benedičič, obrazložitev za festival Pranger